Kako je narejeno 30. maj, 2017

Kako deluje: Minutna repeticija

Danes si težko predstavljamo življenje v času, ko ponoči podatka o tem, koliko je ura, zaradi teme ni bilo mogoče dobiti že s preprostim dotikom mobilnega telefona ali digitalne budilke ob postelji: tekom noči so edini čas sporočali cerkveni zvonovi z igranjem značilne melodije vsakih petnajst minut in vsako polno uro. Urarski mojstri so to izjemno, a zelo kompleksno rešitev uspeli vgraditi najprej v stenske, potem žepne in na koncu tudi v zapestne ure.


 

Da lastnikov sprva precej redkih ur s to funkcijo ne bi nenehno oglašanje ure začelo motiti, so razvili zanimivo rešitev, s katero lahko informacijo o času dobimo “na poziv” in jo poimenovali repeticija.

Dovolj glasen in predvsem čist zvok je eden od najpomembnejših dejavnikov, katerim mora zadostiti kakovostna ura z minutno repeticijo. Urarski mojstri se pri konstruiranju in sestavljanju takšnih mehanizmov soočajo z izjemno delikatnimi komponentami, pomanjkanjem prostora znotraj ohišja zapestne ure ter z izredno majhno količino energije, ki je na voljo za udarjanje kladivc. Velik vpliv na zvok ima tudi material ohišja: titan ali jeklo denimo zaradi manjše gostote “prepuščata” več zvoka kot zlato ali platina, mnogi pa zvok ojačajo z različnimi odprtinami v ohišju.

 

Mehanizem minutne repeticije aktiviramo tako, da potisnemo drsni gumb, s katerim navijemo majceno vzmet, ki ima ravno dovolj energije, da kladivca enkrat zaigrajo melodijo, ki nam pove koliko je ura. V primeru, da gumba ne potisnemo dovolj, se udarjanje kladivc ne sproži, ker bi lahko zaradi pomanjkanja energije komplikacija zaigrala le polovico potrebnega niza udarcev. Polno navita vzmet torej aktivira mehanizem, ki glede na pozicijo več ročic in zobatih kolesc določi trenutni čas in ga prevede v serijo udarcev kladiv po dveh gongih: uglašenih žicah, ki tečeta tik ob obodu ohišja.

Vsak od gongov je uglašen na drug zven in tako denimo pri tipični minutni repeticiji zven gonga z nižjim tonom pomeni eno polno uro, zaporedje udarcev v višjem in nato nižjem tonu pomeni četrtino ure, vsak zven v višjem tonu pa našteje posamezne minute znotraj petnajstminutnega intervala. Če torej komplikacijo aktiviramo, ko je ura 4:55, se bo ta oglasila najprej s štirimi zveni nižjega tona, tremi zaporedji visok-nizek ton in desetimi udarci po gongu z višjim tonom.


 

Da gonga zazvenita s točno pravim tonom, ju je potrebno natančno uglasiti: urarji tako pogosto več dni ali celo tednov prilagajajo dolžino gonga, da se ta ob udarcu kladiva oglasi s popolnim zvenom. Ker sta gonga pritrjena le na eni točki, morajo urarski mojstri zagotoviti ustrezen prostor, da se gong, medtem ko zaradi udarca vibrira, ne dotakne drugih komponent ali celo ohišja: s tem bi namreč prekinili zven. Velikega pomena je tudi razmerje med težo posameznega kladiva in trdoto vzmeti, ki mora zagotavljati ravno prav močan udarec na posamezni gong.

Minutna repeticija je pri urah še danes ena od najmanj pogostih funkcij: izdelujejo jo le najbolj izkušeni urarji, pogosto pa je del mehanizmov s klasično “trojno komplikacijo”, ki pod eno številčnico združuje še kronograf in večni koledar. Kljub vsemu je tako za navdušence kot tudi za zbiratelje to ena od najbolj prestižnih in občudovanja vrednih komplikacij, ki jo le stežka zasenčijo druge karakteristike časomera.
 

Podobne vsebine

Potujem, poslušam in se pogovarjam z ljudmi

Obstaja delo, ki mu rečemo služba, in obstaja delo, ki mu pravimo življenjski slog. Stefano Cortecci je pri italijanski draguljarski hiši Pomellato odgovoren za to, da potuje po vsem svetu v zasledovanju dragih kamnov, doma pa skrbi, da je na zalogi vedno dovolj kamnov za izdelavo prestižnih draguljev.

PREBERI VEČ