Tjasa_Peter_Moments-3
Maja Mežan
Nejc Puš

Tjaša in Peter Malalan: Na isti valovni dolžini  

Maja Mežan
Nejc Puš
Zgodbo družine Malalan v domačnosti dnevne sobe pripovedujeta dve generaciji, ki se živo spominjata družinskih draguljarskih začetkov, skupnih jadralskih podvigov in iskanja globine tako v oblikovanju nakita kot pri ohranjanju spominov in tradicije. Takoj, ko se Peter in Tjaša srečata s pogledom, postane jasno, da tudi v podjetju skupaj plujeta v isto smer.

M: Tjaša, kako se je razvila tvoja ljubezen do nakita? 

T: Upirala sem se ji tako dolgo, da je bilo prav smešno. Ko gledam nazaj, ugotavljam, da je bila ta ljubezen vedno v meni, bila mi je celo povsem samoumevna. Mogoče je ravno zato nisem želela sprejeti. Moje pozornosti nikoli niso pritegnili klasični kosi nakita, ki se sicer dopadejo številnim ženskam, potem pa sem nekega dne opazila mini prstan z diamanti, za katerega sem takoj vedela, da bi ga z veseljem imela. In kar naenkrat sem našla vse več kosov, ki so mi bili pisani na kožo.  


M: Bi lahko rekla, da sta na to vplivala tudi tvoja starša?

T: Lahko bi rekla, da sem sama pri sebi sicer vedno čutila pritisk, da sodelujem pri tradiciji izdelave in prodaje nakita, vendar pa moja starša na to nikoli nista želela vplivati. Večkrat sta mi povedala, da so odločitve, ki jih sprejemam, samo moje.  

Tjasa_Peter_Moments-14
My attention has never been drawn to classic pieces of jewellery which are generally liked by numerous women, but then one day I noticed a mini ring with diamonds which I immediately knew I’d love to have.

M: Peter, kako pa je bilo to pri vas, kako se vi spominjate svojih staršev in družinskega podjetja na Opčinah pri Trstu?


P:
Moj oče je bil urar in se je ukvarjal predvsem s popravili ur, glavni fokus pa je bil na prodaji ur in zlatarskega nakita. Jaz sicer nisem čutil takšnega pritiska, kot ga je Tjaša, in sem si od mladih nog želel postati elektrotehnik ali računalničar. Potem pa smo šli s starši še iz radovednosti obiskat zlatarsko šolo v Piemontu in takoj, ko smo prišli tja, sem si rekel: »Ja, jaz bi pa tudi to delal.«


Vsi trije bratje smo pri 15 letih odšli študirat v tujino – Darko za pet let v Švico za urarja, jaz v Piemont za draguljarja, Milko v Toskano, kjer se je izučil za optika. Vse to nas je naučilo samostojnosti, da samo lahko po upokojitvi staršev vodenje prevzeli vsi trije, poimenovali pa smo se Team 49. Leta 1949 je namreč z vodenjem podjetja začel naš oče. S pridobljenim draguljarskim znanjem sem že takrat začel spodbujati izdelovanje nakita s podpisom Malalan.

M: Selitev iz Opčin v Ljubljano verjetno ni bila povsem nenadna. Kakšno je bilo za vaju oba obdobje, ko ste se odločili za ta korak?

P: Zame je bilo predvsem z vidika dela zelo intenzivno, za Tjašo pa malenkost bolj stresno.

T: Ja, predvsem zaradi slovenščine, ki sem je bila prej vajena v drugem dialektu, pa tudi zaradi prijateljev. Tata nas je vse počasi privajal na Ljubljano tako, da nas je vozil na sladoled, kjer so imeli res ogromne kepice ... dvakrat večje kot na Opčinah! Na ta način nas je hotel tudi malo prepričati, da je tukaj fino, ampak je bil sladoled preveč kremast. Se pa spomnim tudi prve trgovine Malalan na Mestnem trgu 19, kjer sta bili v kleti majhna pisarna in urarska delavnica.

Tata nas je vse počasi privajal na Ljubljano tako, da nas je vozil na sladoled, kjer so imeli res ogromne kepice ... dvakrat večje kot na Opčinah! 

M: V istem podjetju zdaj sodelujeta. Kakšno je vajino skupno delo?

P: Najbolj sem navdušen, ko vidim, da Tjaša čuti in razume procese v podjetju in ko ugotoviva, koliko skupnih točk imava. Navdih in energijo mi daje predvsem to, da skupaj želimo narediti še nekaj več.


M: Kako pa je v tem primeru pri oblikovanju nakita?

T: Tu poskušam biti kar se da samostojna, pa vendar grem vedno z veseljem k tatku po komentar. Zaradi mnogih izkušenj in znanj ga še vedno vidim kot mentorja. Vse, kar vem o nakitu, je sicer zelo diskretno in počasi prišlo predvsem od njega in potem tudi ostalo v moji glavi. Kljub temu pa vse pogosteje opažam, da na moje delo ne želi vplivati preveč, saj mi vedno pusti, da vizijo nakita peljem v svojo smer. Pogosto sicer nisem povsem prepričana in potrebujem njegovo mnenje.

P: No, to se je v zadnjem času zelo spremenilo ... Tjaša je postala veliko bolj odločna, hkrati pa točno ve kaj hoče in to je izredno pomembno. Oblikovanje nakita je namreč stvar subjektivnega okusa in ko postaneš bolj prepričan v svoje delo, lahko skupaj s celotno ekipo sooblikuješ končni izdelek. 

M: Tjaša, katera je bila zate najpomembnejša lekcija glede oblikovanja nakita? 

T: Ja, eno imam pa res! Spomnim se, da mi je vedno govoril, da naj bom pozorna na volumen in ustvarjanje le-tega. 

P: No ja, mogoče res malo bolj razmišljam o globini nakita, ampak sam pa že res dolgo nisem risal. 


M: Kdaj ste nazadnje risali?

P: Težko rečem, vsekakor pa nisem tako vesten kot Tjaša! Sam si poskušam oblikovne zasnove vedno zamisliti celostno. Že v mladih letih sem se vedno želel ukvarjati s 3D računalniškim risanjem, ker sem čutil, da je tu prihodnost.


M: Kje pa danes vidite prihodnost?

P: 3D tiskanje se bo sicer nadgradilo, vendar pa sem mnenja, da mora biti v tehnologijo vedno vpleten tudi človeški um, ki ve, kako iz več elementov sestaviti končni izdelek. Človek je tudi tisti, ki mora, ko govorimo o nakitu, le-tega zaključevati ročno. Nakit ima dušo, ki mu jo doda ravno oseba, ki ga izdela. 

Zaradi mnogih izkušenj in znanj ga še vedno vidim kot mentorja. Vse, kar vem o nakitu, je sicer zelo diskretno in počasi prišlo predvsem od njega in potem tudi ostalo v moji glavi.

M: Kakšna pa je vaša poslovna vizija?

P: Imam filozofijo o žlički, ki je nastala pri mizi ob kosilu. Ko sem prijel žličko za sladico, sem hitro potegnil vzporednico s tem, kar počnemo mi. To žličko zna sicer naredit vsak, proizvajati enako kakovostno žličko vsak dan in jo potem še izboljševati – vidiš, tega pa ne zna vsak. Točno ta vztrajnost in težnja h kakovosti mi predstavljata cilj poslovnega uspeha.

T: In ta žlička, ki se ponavlja od kosila do kosila ... je skoraj naš simbol. 


M: Pred nedavnim se je z daljšo odsotnostjo staršev v podjetju prvič soočila tudi Tjaša. Kakšni so bili trije tedni, ko sta se starša potepala po Južni Ameriki?

T: Malo stresni, a z močno željo po tem, da se izkažem. Prvih nekaj dni sem bila sicer precej pod pritiskom, potem pa sem ugotovila, da sem pripravljena in sem imela občutek, da ...

P: Da obvladaš ...?

T: Ne, ampak da imam za sabo res dobro, z znanjem podkovano ekipo, ki mi je pripravljena pomagati, kar mi je dalo še dodatno samozavest.

M: Peter, potem že načrtujete naslednji dopust na jadrnici?

P: Ja, včasih so bili za našo družino to 'team buildingi'. Dopusti na barki so namreč eni od naših družinskih ritualov.


M: Katero pomorsko dogodivščino sta si najbolj zapomnila?

P: V Grčiji smo Tjašo spustili za krmilo, ko smo imeli veter v krmo ... in saj veste kako je, če ti obrne jadro, te tudi nagne. Kmalu pa zaslišim ženo: »Peetteerr!« in ugotovim, da smo dejansko že čisto na boku.

T: Brat Jure je ležal na palubi in skoraj padel v vodo!


M: Ko že govorimo o spominih – pogosto slišimo, da je nakit Malalan brezčasen. Je s tem povezan tudi slogan "Vaše sanje kujemo v večnost"?

T: Nakit oblikujemo z namenom, da ga lahko nosimo večkrat in da njegova vrednost traja.

P: Mislim, da smo v regiji, tudi zaradi zgodovine, nekoliko izgubili ta pristen stik z družinskimi spomini. To pa je nekaj, kar si v podjetju želimo oživeti in ohranjati. 


M: Na kateri kos družinskega nakita sta vidva najbolj navezana?

P: Prav vsak kos nakita iz družinske zapuščine v meni vzbudi posebne občutke, ne glede na to, za kakšno materialno vrednost gre. Nakit me spominja na družino in mislim, da je to najbolj pomembno. 

T: Ja, jaz pa se lahko tu samo strinjam.

Prav vsak kos nakita iz družinske zapuščine v meni vzbudi posebne občutke, ne glede na to, za kakšno materialno vrednost gre. Nakit me spominja na družino in mislim, da je to najbolj pomembno