Tjaša Malalan
Nejc Puš

“Želel sem ostati največ dve leti”

Tjaša Malalan
Nejc Puš
Na sedežu podjetja IWC nas je prijeten gospod sprejel z nekoliko nenavadnim pozdravom: “V katerem jeziku bi želeli opraviti intervju? Angleškem, nemškem, italijanskem, morda francoskem?” Hannes Pantli je eden tistih ljudi, s katerimi bi lahko govorili dneve in dneve, pa ne bi uspeli popisati vseh izjemnih zgodb, ki jih je v več kot štirih desetletjih doživel kot vodja prodaje za evropski, pozneje pa tudi globalni trg pri svetovno znanem proizvajalcu zapestnih ur IWC.

Z njim smo kramljali o zgodovini IWC, zbirateljstvu in žepnih urah.

T: Z IWC sodelujete že več kot 40 let, v tem času pa ste doživeli kar nekaj vzponov in padcev. Kakšno je ozadje te zanimive zgodbe?

H: Najprej sem delal v Ženevi kot surovinski posrednik z namenom, da v tem poslu ne ostanem več kot pet let. Želel sem se vrniti v nemško govoreči del Švice in leta ’72 preko “lovca na glave” dobil ponudbo, da pri IWC prevzamem mesto vodje prodaje za Evropo. Spet sem se odločil, da v tako majhnem kraju niti približno ne ostanem več kot dve leti.

No, ravno dve leti pozneje se je začela tako imenovana kvarčna kriza in postalo je zares zanimivo. Tako zanimivo, da sem pozabil na čas, saj je bilo potrebno rešiti podjetje, ki je bilo praktično v bankrotu.


T: Ker so se na trgu pojavili ceneni kvarčni mehanizmi? Kako je prišlo do tega in kakšna je bila vaša strategija za rešitev nastale situacije?

H: Obdobje imenujemo kvarčna kriza, vendar ni šlo zgolj za to. Več kot 30 let je sporazum Bretton-Woods določal menjalni tečaj med evropskimi valutami in ameriškim dolarjem. V tem času je bila določena tudi fiksna cena zlata, ki je znašala okrog 4800 frankov za kilogram. No, v času “kvarčne krize” so na račun sproščenih menjalnih tečajev in cene zlata naši zlati časomeri v pol leta postali približno trikrat dražji in kar zamislite si lahko padec v povpraševanju.

Potrebno je bilo najti nove trge, odpravili smo se na Bližnji vzhod: takrat sem bil večkrat letno v Dubaju, Abu Dhabiju, Omanu, za katere takrat ni slišal praktično nihče. Naredili smo torej pet ali šest novih kolekcij vsako leto, jaz pa sem šejkom prodajal direktno, brez posrednikov.

Več kot 20 let je IWC kot edino urarsko podjetje v Švici izobraževalo mlade urarje.

T: Prodajo ste razširili na nov trg, v tistem času ste uspeli pridobiti tudi investitorja, a kvarčni mehanizmi so še vedno vdirali na trg, ki je do takrat poznal praktično le mehanske časomere.

H: Celotna Švica je obupala nad urarsko industrijo! Ko smo iskali investitorja, smo brez uspeha prepričevali 17 podjetij in vedno smo bili zavrnjeni z istim razlogom: prepričani so bili, da je s klasičnim urarstvom konec. Na koncu je v nas investirala skupina VDO, ki je želela zgraditi velik urarski konglomerat, znotraj podjetja pa smo ugotovili, da nikakor ne moremo konkurirati proizvajalcem elektronike.

Odločili smo se, da še naprej proizvajamo izključno mehanske časomere, kar je izjemno pomembno in meni osebno tudi v ponos. Več kot 20 let je namreč IWC kot edino urarsko podjetje v Švici izobraževalo mlade urarje. Vsa velika imena so obupala in niso uvajala novih mojstrov. Prepričani so bili, da je prihodnost povsem elektronska. 


T: Klasično urarstvo je ostalo, a danes je situacija podobna. Na trg prihajajo t. i. pametne ure in odzivi podjetij so različni: tudi v prestižnem segmentu že najdemo “povezljive” časomere. Kakšno je vaše mnenje o tem?

H: Menim, da so pametne ure le telefoni na paščku, nič drugega. S pravo zapestno uro to nima nobene zveze, za to, da izveš točen čas, pa konec koncev potrebuješ le 50 frankov: zapisan je na mobilnikih, v avtomobilih, na televizorjih in celo mikrovalovnih pečicah. Da zgolj odčitaš čas, torej sploh ne potrebuješ ure! Gre za čustva, tradicijo, umetnost urarske obrti. Zaradi tega ljudje kupujejo prave ure.

Prepričan sem, da bodo časomeri v našem cenovnem razredu ostali na trgu. Na srečo, in to moram povedati, ni v urarskem poslu nič logično in če bi bilo, bi bila vsa podjetja danes mrtva! Poglejmo denimo zbiratelje, našo logiko je nedolgo nazaj odlično povzel moj lovski prijatelj, ko je dejal, da upa, da po njegovi smrti žena ne proda pušk za tako malo denarja, kot ji je natvezil, da je zanje plačal! Enako je z zbiratelji ur!

T: IWC izjemno privlači prav zbiratelje. Kaj menite, da ta specializirana publika danes išče v uri?

S: No, zdaj pa postavljate težka vprašanja! Menim, da obstajata dve zelo, zelo različni vrsti zbirateljev. So tisti, ki si ne zaslužijo naziva zbiratelj in kupujejo zapestne ure kot investicijo, nanje gledajo kot na možnost za zaslužek. Mnogo ljudi me sprašuje, katero uro kupiti kot dobro naložbo, in vedno jim odgovorim, da je nakup časomera kot nakup umetnosti: ko najdeš izdelek, ki ti je všeč, ga preprosto kupiš zato, ker ti je všeč. Mogoče imaš srečo in bo umetnik nekoč postal slaven, a ne kupuj umetnosti za špekulacijo . Za takšne je bolje, da gredo v banko, a tudi to danes ni najbolj zanesljivo.

Nedolgo nazaj smo imeli v Hongkongu srečanje z zbiratelji, neverjetno doživetje. Nekateri imajo prav vse pilotske ure, ki smo jih kadarkoli naredili, vsako variacijo. Njihove zbirke obsegajo preko 100 časomerov, celo po več enakih: eno skorajda novo, drugo s patino … Izjemno! A vseeno menim, da takšni ne zbirajo ur kot investicijo. Moram pa povedati, da je zbiranje zame zanimivo, priznam, ker imam rad ure. Nikoli nisem kupil drugega časomera kot IWC.


Da zgolj odčitaš čas, torej sploh ne potrebuješ ure! Gre za čustva, tradicijo, umetnost urarske obrti. Zaradi tega ljudje kupujejo prave ure.

T: Prav zares niste nikoli kupili ničesar drugega?

H: Čisto zares! A moja težava je bila, da jih tudi nisem prodal!

Veste, v Švici je tradicija, da ob birmi od svojega botra dobiš zapestno uro. To je tipično. Ko sem bil tistih let, smo s sošolci dobili različne ure velikih znamk. Razen enega; on je dobil IWC in nihče ni vedel, za kaj točno gre. Vsi smo ga spraševali: “IWC Schaffhausen, kaj za vraga si pa ti dobil?!” Dečko je bil zelo kul in nas je vse lepo utišal, da če znamke ne poznamo, to prav zares ni njegov problem! Ne vem zakaj, ampak tega nisem nikoli pozabil in ko so mi pozneje ponudili službo v Schaffhausnu, sem preprosto moral iti pogledat, kaj se tam dogaja!

No, zaradi mojega dela in dobrih zvez sem lahko kupoval izjemne ure povsod po svetu. Tudi mnogo tistih, ki so danes v IWC muzeju tu v Schaffhausnu.


Mnogo ljudi me sprašuje, katero uro kupiti kot dobro naložbo, in vedno jim odgovorim, da je nakup časomera kot nakup umetnosti: ko najdeš izdelek, ki ti je všeč, ga preprosto kupiš zato, ker ti je všeč.

T: Od tistih zares redkih časomerov se lastniki verjetno zelo težko ločijo?

H: Prav res. Spomnili ste me na zgodbo o zelo posebni žepni uri, ki je bila leta 1884 izdelana v le dveh primerkih. Imenuje se “La Magique” in je zares čarobna. Enega od teh dveh je imela takrat v lasti ugledna družina s Sicilije, kje se nahaja drugi, pa še danes ni znano. Zgodba okrog nakupa se je razpletala dve leti: vpleteni so bili odvetniki, nihče ni vedel, kdo je zares pravi lastnik, zelo zapleteno … 

Potem pa me je nekega večera s Sicilije po telefonu poklical starejši gospod in rekel: “Glej, pravi lastnik ure sem jaz in rad bi jo prodal. Zares, povej koliko plačaš. Prinesem jo v Schaffhausen.” Uro sem seveda kupil in z gospodom sva tu skupaj pojedla še odlično kosilo.


T: Želela sem vas povprašati o tem, kje hranite zbirko tako izjemnih časomerov, pa ste omenili muzej IWC. Mi zaupate več o tem?

S: Ob 125-letnici podjetja smo se odločili, da postavimo muzej IWC, a manufaktura ni imela v lasti nobene zgodovinsko pomembne ure, zato so si izposodili mojo zasebno zbirko. Pozneje, ko smo se znašli pod okriljem skupine Richemont, so bili novi lastniki prepričani, da je bil del pogodbe tudi muzej, ta pa je bil do takrat v zasebni lasti.

Ponudili so, da zbirko od mene odkupijo in odločil sem se ure tudi prodati. Ne vem namreč, kaj bi moji otroci počeli z več kot 300 urami. Kljub vsemu sem obdržal tiste zares posebne kose zase in jih še danes muzeju le posojam. Takrat sem se tudi odločil, da preneham z zbirateljstvom in poglejte me sedaj – zopet imam več kot 100 kosov! Odločil sem se tudi, da se upokojim, a so me povabili nazaj in še danes v zmanjšanem obsegu sodelujem kot svetovalec in član odbora direktorjev.

T: Moram priznati, da se vse skupaj sliši skorajda neverjetno, a preprosto ne morem mimo vprašanja o tem, kakšno kariero bi si izbrali, če bi bili danes zopet tistega leta 1972, ko se je za vas vse začelo?

H: Še enkrat bi izbral svojo pot z IWC! Roko na srce, po fakulteti nisem točno vedel, kaj želim početi v življenju. Delal sem v Ženevi, nato sem bil nekaj let turistični vodnik, ker zelo rad potujem in se družim z ljudmi. Z IWC sem ogromno potoval, pravzaprav še vedno veliko potujem!

Sem se pa tudi sam spraševal, kaj bi počel, če ne bi končal v urarskem poslu … Ne vem, karkoli! Mogoče bi delal v modi, a tam je težje uspeti, če si moški. Vseeno menim, da bi nekako končal v avtomobilizmu, delal za katero od boljših znamk. To bi lahko pomenilo nekaj zanimivega.