Avantgarda klasičnega urarstva
Ure Zenith v tem članku
Če bi organizaciji danes rekli “vertikalna integracija”, je Georges Favre-Jacot razmišljal predvsem o tem, da bi pod eno streho združil celotno proizvodnjo: od vlivanja kovine za ohišja pa do izdelave najmanjših delcev mehanizma. Povsem lastno proizvodnjo “hišnih mehanizmov” je v Švico pripeljal več kot stoletje prej, kot je začela postajati pomembna za ugled urarskih podjetij.
Povsem lastno proizvodnjo “hišnih mehanizmov” je v Švico pripeljal več kot stoletje prej, kot je začela postajati pomembna za ugled urarskih podjetij.
Zibelka urarstva
Mesto Le Locle, kjer Zenith deluje že več kot 150 let, je danes pod Unescovo zaščito, poznano pa je predvsem kot zibelka urarstva. Manufaktura Zenith je bila sicer že ob koncu 19. stoletja povsem avantgardna zaradi svoje edinstvene zasnove, predvsem pa tudi zaradi izjemnih proizvodnih zmogljivosti.
Za tisti čas so bila v manufakturi posebna že ogromna okna prostornih delavnic, ko pa temu dodamo še dejstvo, da so bili to prvi z električno razsvetljavo opremljeni proizvodni prostori v Le Loclu, pa se pred nami počasi odpre razsežnost vizije mladega vodje.
K izboljšavam je denimo sodila tudi delna avtomatizacija delovnih procesov in ideja o komponentah, ki so jih lahko vgradili v različne mehanizme.
Revolucija proizvodnje
Prednosti tega, da je celotno proizvodnjo časomerov združil pod eno streho v eni od prvih sodobnih manufaktur na svetu, sta bili predvsem učinkovitost in nadzor nad kakovostjo. Delavnice so bile med seboj povezane s pokritimi prehodi, občutljivi deli mehanizmov pa tako niso bili nikoli izpostavljeni vremenskim vplivom. Kakovost je Favre-Jacot zagotavljal predvsem tako, da so se delavcem zadolžitve redno menjavale. S tem se je izognil monotonosti pri proizvodnem delu in močno povečal tudi učinkovitost.
Eden od zanimivejših pripomočkov so bile tirnice, na katere so namestili stole ter se izognili nenehnemu vstajanju in spreminjanju pozicije delavca glede na delovno mizo. K izboljšavam je denimo sodila tudi delna avtomatizacija delovnih procesov in ideja o komponentah, ki so jih lahko vgradili v različne mehanizme.
Tega v urarski industriji pred manufakturo Zenith ni počel nihče. Podjetni duh je mladi Georges Favre-Jacot vcepil prav vsem v podjetju, kar je postala prava tradicija urarske hiše Zenith.
V Združenih državah Amerike sta leta 1891 trčila vlaka, pri čemer je umrlo devet ljudi. Eden od vlakov je namreč na tirnico zapeljal prezgodaj, ker je imel strojevodja uro, ki je dobrih pet minut prehitevala. Oblasti so zaradi tega zelo kmalu zahtevale, da mora biti železniško osebje opremljeno s kar se da natančnimi časomeri.
Z žepnimi urami, ki so imele ohišja izdelana iz enega kosa kovine ter so bile odporne na prah in vlago, se je v ospredje prebil Zenith in od 1910 začel dobavljati v več kot 15 držav po celem svetu. Ostali pa niso le pri tem, v Švici so s svojimi časomeri opremili več postaj, njihove zapestne ure je nosilo osebje, uporabljali pa so jih tudi za merjenje trajanja telefonskih pogovorov v govorilnicah.
El Primero: prvi kronograf z avtomatskim navijanjem
Nekaj desetletij zatem je Zenith začel pisati prav posebno poglavje, v katerem ima glavno vlogo kronograf. Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so zaznamovali z razvojem kronografa z avtomatskim navijanjem. Do takrat je bilo potrebno zapestne ure s funkcijo štoparice navijati ročno, ker je izdelava takšnega mehanizma precej kompleksna.
Avtomatsko navijanje je bilo sicer takrat že nekaj povsem običajnega za mehanizme, ki zgolj kažejo čas, z izzivom avtomatskega kronografa pa se je takrat ukvarjalo tudi precej Zenithovih tekmecev. Medtem ko so ostali funkcijo štoparice v mehanizme vgrajevali kot dodaten modul in tako povečevali dimenzije svojih časomerov, je Zenith dodatna zobata kolesa integriral v povsem nov kaliber z oznako 3019 PHC, ki pa ga danes poznamo kot El Primero: prvi avtomatski mehanski kronograf za zapestno uro.
Zenith pa se ni ponašal le s prvim avtomatskim kronografom v zapestni uri, njihov mehanizem je tiktakal s frekvenco 10 Hz in čas je bilo mogoče meriti na desetinko sekunde natančno, kar je bilo za tisti čas neverjetno. Zanesljivost novega časomera so demonstrirali tako, da so ga pripeli na pristajalni mehanizem letala Boeing 707 in izpostavili zunanjim vplivom na letu med Parizom in New Yorkom.
V 26 minutah, kolikor jih je letalo potrebovalo za dvig na 10.700 metrov, se je temperatura spremenila iz 4 °C na -62 °C, zapestna ura pa je po pristanku delovala enako natančno kot ob vzletu. Potrebna je bila le manjša korekcija kazalcev: prilagoditi je bilo potrebno časovni pas!
Zanesljivost novega časomera so demonstrirali tako, da so ga pripeli na pristajalni mehanizem letala Boeing 707 in izpostavili zunanjim vplivom na letu med Parizom in New Yorkom.
El Primero DEFY
Legenda mehanizma El Primero se razvija še danes, Zenith pa je z leti dodajal nove in nove komplikacije ter za svoje dosežke prejel številne nagrade. Leta 2017 so predstavili kronograf Defy El Primero 21, ki čas meri na stotinko sekunde natančno, kar je desetkrat natančneje kot njegov slavni predhodnik El Primero.
Prav zaradi takšne natančnosti sekundni kazalec kronografa okrog številčnice napravi en obrat vsako sekundo, stotinko sekunde, v kateri smo kronograf zaustavili, pa lahko odčitamo na skali, ki je vgravirana v notranjo luneto. DEFY je s svojo futuristično DNK do danes zrasel v celovito kolekcijo, ki izkazuje mnoge plasti mehanske kompleksnosti, začenši z novim Defy Classic, klasičnim časomerom s tremi kazalci in datumom.
Z ohišjem iz ultra lahkega titana, črnim skeleton mehanizmom, odprto številčnico v obliki zvezde in odtenkom modre, ki odseva izvorno barvo kolekcije, je Zenith ta časomer pognal v povsem novo dimenzijo po smernicah svojega avantgardnega ustanovitelja.